28.10.2010

Vaš najhujši razgovor za službo?

Objavljeno v Saj ni res pa je 15:05 avtor Poslovna svetovalka z napako

Lepe sončne dni konec oktobra velja izkoristiti za čvek s prijateljicami ob dobri kavici na sončku. Sploh, če je ena od njih ravno z razgovora za delovno mesto, ki si ga je neznansko želela. 

V kavo strese nekaj sladkorja, premeša, prižge cigareto, naredi požirek, nas pogleda da pridobi pozornost, globoko vdihne in začne: “Vse veste, kako močno sem si želela te službe, kako sem izvajala “secret” dvakrat na dan, da službo dobim, kako sem mantrala in počela ne vem, kaj vse, da me pokličejo vsaj na razgovor. Res sem bila prepričana, da je to tisto pravo, služba v kateri bom delala točno to, kar si želim, kjer bodo odnosi super in kjer bom ostala več kot le nekaj mesecev. Poglejte me, še turkizno rutko sem si zavezala okrog vratu, ker naj bi turkizna barva sproščala grleno (govorno) čakro”. Pomislila sem, da ne potrebuje ravno dodatne vzpodbude za govorjenje, saj je že brez turkizne sposobna govoriti kot navita, in jo poslušala do konca. 

“In potem pridem na razgovor nekaj minut pred dogovorjeno uro, potrkam na vrata pisarne, vstopim in povem, kdo sem, s kom sem dogovorjena, zakaj sem prišla itd. Gospod me premeri od nog do glave in me v startu nadere, da manjka še nekaj minut in da naj se vrnem ob dogovorjenem času. Ok, si mislim, to mi ne sme uničiti moje samozavesti le nekaj minut pred razgovorom. Zahvalim se in počakam še nekaj minut. Nato zopet vstopim in ugotovim, da je prav ta gospod tudi gospod direktor in da imam razgovor prav z njim. Razgovor začne s polurnim ogovarjanjem osebe, ki je bila prej na tem delovnem mestu. Izvem vse od tega, da je bila popolnoma nesposobna do tega, da je imela katastrofalno frizuro. Nemo gledam in si ne upam niti pomežikniti z očmi, vmes pa razmišljam, ali mu je moja frizura po godu in ali ni tak uvod povsem neprimeren. Potem dobim še svojih deset minut v katerih se skušam kar najbolje predstaviti, a me vmes nenehno prekinja. Za konec mi pove, da sem ustrezna in da naj v kratkem sporočim, če me delo zanima. Zahvalim se ,in se skoraj odprtih ust, poslovim”.

Vse se strinjamo, da je potencialni šef katastrofa brez primere, brez občutka in olike, ki več kot očitno svoje frustracije sprošča na vseh, ki mu pridejo blizu. Vse smo prepričane, da ne bi sprejele te službe in bi zaupale intuiciji, ki je tokrat že skoraj dejstvo. Prijateljica je v dilemi, še vedno upa da je služba blizu idealne predstave, ki si jo je ustvarila sama. Odločitev je vsekakor njena in karkoli se bo odločila, bo za nekaj dobro. Malo se še nasmejimo na načeto temo, nato pa užijemo sonček do obisti, kavico do dna, cigarete do filtra in pogovor do zadnje besede.

Se nadaljuje… (ko se prijateljica odloči, ali službo sprejeti ali ne :))

Zanima pa me, kako je izgledal vaš najhujši razgovor za delovno mesto?

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev »

  1. P.J. pravi,

    29.10.2010 ob 19:53

    Najhujši? Hmmm… :D

    Če se postavim na stran iskalca, potem zagotovo na eni izmed naših bank, kjer sem kandidiral na razpisano delovno mesto. Postopek nadvse korekten in brez ene same pripombe. Celo ponujeno plačilo je bilo v okvirih, ki niso pretirano odstopali mojih pogajalskih izhodišč. Potem pa smo ugotovili, da je prišlo do napake in da so me poklicali “pomotoma”. Kandidiral sem namreč za povsem drugo delovno mesto in to, na katerega sem bil izbran mi sploh ni ustrezalo (niti nisem imel ustreznih znanj da bi ga zasedel !?!). :shock:

    Na strani “ponudnika” pa se mi je zdel nadvse zanimiv kandidat, ki je prišel na razgovor za delovno mesto “samostojni .NET razvijalec” in očitno ni prebral svoje prošnje… slednja je bila namreč vzorno izdelana in vsebinsko je popolnoma ustrezal. :D

    V glavnem smo izvedeli, da obvladuje matematiko, saj prijateljuje s hčerjo enega priznanih slovenskih matematikov, da ljubi programiranje in se čuti izredno samostojnega, vendar nima računalnika in zato se ni uspel mnogo naučiti, za nameček pa si je še zaželel, da bi mu plačali vozniški izpit, saj bi se v službo moral voziti z avtomobilom, saj glede na razpisani delovni čas ni imel na razpolag javnega prevoza. Na koncu je še dodal, da ob pekih ne more priti na delo iz osebnih razlogov, lahko pa uredi, da bi namesto njega hodil njegov mlajši brat. :D

    Še danes nisem čisto prepričan, ali je šlo za neslano šalo, ali za … ;)

  2. Poslovna svetovalka z napakoPoslovna svetovalka z napako pravi,

    2.11.2010 ob 16:47

    Hahaha, tele anekdote so me prav nasmejale. In spomnile na lastno neprofesionalnost pri cca. 16ih letih. S prijateljico sva se prijavili za študentsko delo v bližini najinega dela, prišli po najinem mnenju zelo urejeni (ko se danes spomnim na najin stil vem, da skuštrana frizura in razvlečena trenirka, nista primerni za razgovor, sploh če delovno mesto zahteva stik s strankami) in nastopili samozavestno, odločno in prepričljivo (danes težko rečem, da je postavljanje pogojev kot so delali bi le te in te dneve, od te in te ure, če se da bi delali skupaj, kakorkoli sprejemljivo). Ko ni bilo odgovora o tem, ali sva službo dobili ali ne, sva se čudili da naju niso zaznali kot najprimernejši kandidatki in bili prepričani, da nimajo pojma. Še danes se smejiva tej situaciji in se čudiva najini takratni predrznosti, ki takrat to po najinem mnenju seveda ni bila :)

  3. Suzana P.Suzana P. pravi,

    2.11.2010 ob 19:01

    He he… Pri 16-ih ti tega ni ne gre zameriti. Takrat smo vsi imeli precej revolucionarne poglede na svet, bi se reklo. Po četrt stoletja gaženja zemljice pa bi človek vendar pričakoval nekako bolje pripravljenega kandidata. Sploh če se izkazuje z diplomo fakultete. ;)

  4. Poslovna svetovalka z napakoPoslovna svetovalka z napako pravi,

    2.11.2010 ob 19:11

    Ja, vsekakor. Naju je izučilo, težko pa verjamem da bo nekoga pri 25-ih kar čez noč. Diploma gor ali dol, gre predvsem za zrelost in zdravo pamet. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !