2.11.2010

Katastrofalen odnos potencialnega delodajalca 2

Objavljeno v Saj ni res pa je 16:31 avtor: Poslovna svetovalka z napako

Kot obljubljeno, nadaljujem zgodbo prijateljice, ki je odšla na razgovor za sanjsko službo polna pričakovanj in upov, odšla pa povsem šokirana nad odnosom potencialnega bodočega delodajalca.

Za službo se ni odločila. Pravi, da je dilemo zelo hitro rešila, ko je enkrat uredila svoje misli. Gospodu direktorju je napisala mail v katerem se je zahvalila za priložnost in sporočila, da se za službo ni odločila, da jim želi še veliko poslovnih uspehov itd. Njen odgovor je bil prijazen in je verjetno ustrezal vsem nenapisanim pravilom bontona v poslovnem komuniciranju.

Že čez nekaj deset minut je prejela odgovor: “Pozdravljeni! Veseli smo, da se niste odločili za delovno mesto v našem podjetju, saj smo prepričani da zanj zaradi pomanjkanja občutka za čas in ljudi, niste ustrezni. Žal v vas ne vidimo odgovorne, dosledne in organizirane osebe, ki jo iščemo. Verjetno razumete, da ne želimo ponoviti napake in na delovno mesto še enkrat zaposliti nekoga, ki dela ne bo sposoben opravljati v skladu z našimi pričakovanji. Lep pozdrav, XYX.”

Kaj za vraga?!!??!?? Resno moten, nevljuden, nečloveški, občutljiv, zmešan, zafrustriran? Hm, ja, vse to. Pravzaprav je čisto vseeno, kaj je vzrok za tak odnos z njegove strani, ključno se mi zdi, da se prijateljica ni odločila za to delovno mesto, saj bi to najverjetneje pomenilo nočno moro od ponedeljka do petka, od 9h do 17h, včasih pa tudi kakšno uro ali dan dlje. Si predstavljate, da bi sprejela in prišla na prvi dan službe minuto prezgodaj, za kosilo naročila purana namesto piščanca, opravljeno nalogo odkljukala namesto prečrtala ali pa se celo predolgo obirala za odhod k frizerju?

  • Share/Bookmark

28.10.2010

Vaš najhujši razgovor za službo?

Objavljeno v Saj ni res pa je 15:05 avtor: Poslovna svetovalka z napako

Lepe sončne dni konec oktobra velja izkoristiti za čvek s prijateljicami ob dobri kavici na sončku. Sploh, če je ena od njih ravno z razgovora za delovno mesto, ki si ga je neznansko želela. 

V kavo strese nekaj sladkorja, premeša, prižge cigareto, naredi požirek, nas pogleda da pridobi pozornost, globoko vdihne in začne: “Vse veste, kako močno sem si želela te službe, kako sem izvajala “secret” dvakrat na dan, da službo dobim, kako sem mantrala in počela ne vem, kaj vse, da me pokličejo vsaj na razgovor. Res sem bila prepričana, da je to tisto pravo, služba v kateri bom delala točno to, kar si želim, kjer bodo odnosi super in kjer bom ostala več kot le nekaj mesecev. Poglejte me, še turkizno rutko sem si zavezala okrog vratu, ker naj bi turkizna barva sproščala grleno (govorno) čakro”. Pomislila sem, da ne potrebuje ravno dodatne vzpodbude za govorjenje, saj je že brez turkizne sposobna govoriti kot navita, in jo poslušala do konca. 

“In potem pridem na razgovor nekaj minut pred dogovorjeno uro, potrkam na vrata pisarne, vstopim in povem, kdo sem, s kom sem dogovorjena, zakaj sem prišla itd. Gospod me premeri od nog do glave in me v startu nadere, da manjka še nekaj minut in da naj se vrnem ob dogovorjenem času. Ok, si mislim, to mi ne sme uničiti moje samozavesti le nekaj minut pred razgovorom. Zahvalim se in počakam še nekaj minut. Nato zopet vstopim in ugotovim, da je prav ta gospod tudi gospod direktor in da imam razgovor prav z njim. Razgovor začne s polurnim ogovarjanjem osebe, ki je bila prej na tem delovnem mestu. Izvem vse od tega, da je bila popolnoma nesposobna do tega, da je imela katastrofalno frizuro. Nemo gledam in si ne upam niti pomežikniti z očmi, vmes pa razmišljam, ali mu je moja frizura po godu in ali ni tak uvod povsem neprimeren. Potem dobim še svojih deset minut v katerih se skušam kar najbolje predstaviti, a me vmes nenehno prekinja. Za konec mi pove, da sem ustrezna in da naj v kratkem sporočim, če me delo zanima. Zahvalim se ,in se skoraj odprtih ust, poslovim”.

Vse se strinjamo, da je potencialni šef katastrofa brez primere, brez občutka in olike, ki več kot očitno svoje frustracije sprošča na vseh, ki mu pridejo blizu. Vse smo prepričane, da ne bi sprejele te službe in bi zaupale intuiciji, ki je tokrat že skoraj dejstvo. Prijateljica je v dilemi, še vedno upa da je služba blizu idealne predstave, ki si jo je ustvarila sama. Odločitev je vsekakor njena in karkoli se bo odločila, bo za nekaj dobro. Malo se še nasmejimo na načeto temo, nato pa užijemo sonček do obisti, kavico do dna, cigarete do filtra in pogovor do zadnje besede.

Se nadaljuje… (ko se prijateljica odloči, ali službo sprejeti ali ne :))

Zanima pa me, kako je izgledal vaš najhujši razgovor za delovno mesto?

  • Share/Bookmark