9.11.2010

Naj poklic? Učiteljica.

Objavljeno v Sanjarjenja 15:11 avtor: Poslovna svetovalka z napako

Vedno sem bila mnenja, da je biti učiteljica najboljši poklic na svetu, ker delovnik traja nekaj ur na dan, ker izklopiš službo z minuto, ko iz nje odideš, ker imaš ogromno počitnic, ker delo učiteljiceni stresno in zahtevno (sploh, če učiš prve razrede). Zavidala sem tudi tistim, ki so zaposleni v družinskih podjetjih. Kaj bi lepšega kot starša za šefa, ki vedno brez oklevanja in pripomb razume, da potrebuješ dopust, prost preostanek dneva, nekaj ur za osebne opravke, pol ure na dan za osebne klice, višjo plačo itd. Pritoževala sem se nad svojo usodo, ki ni bila blizu poklicu učiteljice ali hčerke, ampak je ubrala eno najbolj neizprosnih branž, podaljšane delovnike, štiriindvajseturno dosegljivost, nezmožnost popolnega odklopa med dopustom, vsaj delno delovne bolniške, zafrustrirane in živčne nadrejene itd.

Potem pa sem spoznala tako učiteljico kot hčerko po poklicu. Ko sem izvedela, kaj počneta, sem vsaki posebej na glas in navdušeno povedala, da sta lahko srečni, ker imata naaaaajboljši poklic na svetu, naredila primerjavo z lastno službo in pri tem še malo pretiravala, ter zavila spodnjo ustnico navzdol v znak smiljenja sami sebi. Vsaka posebej me je poslušala s privzdignjeno obrvjo in me hotela na koncu potolažiti, da tudi njena služba ni idelana. Da je pravzaprav daleč od tega. Ja, ja, sem si mislila, kaj pa ona ve, kaj je naporna služba in kaj pomeni zares delati. Potem sem vprašala kar naravnost, kaj ji je tako hudega v službi. In izvedela…da se delo učiteljice ne konča po zadnji uri, ampak je potrebno vsak dan pisati še tono poročil, da počitnice ne trajajo tri mesece, ker se vmes sestajajo z ravnateljem in se pripravljajo na novo šolsko leto, da je zelo stresno nositi odgovornost nad učenci med poukom ali na izletih, ko silijo v največje nevarnosti, da je najbolj stresno, ko se nate spravijo starši, ki nate valijo krivdo za vzgojo, neznanje in še kaj. Baje tudi hčerkam po poklicu ni lahko, saj je delo s starši vse prej kot prijetno, preveč osebno, preveč nadzorniško in zanje veljajo celo povsem enaki pogoji kot za ostale delavce. In, ja, zoprno je tudi, ker si ne moreš izmisliti, da si na bolniški, ker te imajo konstantno na očeh.

Pomirjena? Niti ne, pravzaprav še bolj razočarana. Prej sem bila prepričana vsaj v to, da nekdo opravlja tako zelo idealen poklic kot je učiteljica ali hčerka, potem pa sta mi vzeli še to upanje. Je pa razočaranje rodilo tudi nov zagon v to kar počnem in pometlo z namišljenimi ideali brez osnove, ki so zbijali vsakodnevno motivacijo za delo.

Še ena iztočnica več k debati na temo učiteljev pa izhaja iz včerajšnje oddaje Tranzistor na TV SLO 2: http://tvslo.si/predvajaj/tranzistor/ava2.87192314/

  • Share/Bookmark

28.10.2010

Vaš najhujši razgovor za službo?

Objavljeno v Saj ni res pa je 15:05 avtor: Poslovna svetovalka z napako

Lepe sončne dni konec oktobra velja izkoristiti za čvek s prijateljicami ob dobri kavici na sončku. Sploh, če je ena od njih ravno z razgovora za delovno mesto, ki si ga je neznansko želela. 

V kavo strese nekaj sladkorja, premeša, prižge cigareto, naredi požirek, nas pogleda da pridobi pozornost, globoko vdihne in začne: “Vse veste, kako močno sem si želela te službe, kako sem izvajala “secret” dvakrat na dan, da službo dobim, kako sem mantrala in počela ne vem, kaj vse, da me pokličejo vsaj na razgovor. Res sem bila prepričana, da je to tisto pravo, služba v kateri bom delala točno to, kar si želim, kjer bodo odnosi super in kjer bom ostala več kot le nekaj mesecev. Poglejte me, še turkizno rutko sem si zavezala okrog vratu, ker naj bi turkizna barva sproščala grleno (govorno) čakro”. Pomislila sem, da ne potrebuje ravno dodatne vzpodbude za govorjenje, saj je že brez turkizne sposobna govoriti kot navita, in jo poslušala do konca. 

“In potem pridem na razgovor nekaj minut pred dogovorjeno uro, potrkam na vrata pisarne, vstopim in povem, kdo sem, s kom sem dogovorjena, zakaj sem prišla itd. Gospod me premeri od nog do glave in me v startu nadere, da manjka še nekaj minut in da naj se vrnem ob dogovorjenem času. Ok, si mislim, to mi ne sme uničiti moje samozavesti le nekaj minut pred razgovorom. Zahvalim se in počakam še nekaj minut. Nato zopet vstopim in ugotovim, da je prav ta gospod tudi gospod direktor in da imam razgovor prav z njim. Razgovor začne s polurnim ogovarjanjem osebe, ki je bila prej na tem delovnem mestu. Izvem vse od tega, da je bila popolnoma nesposobna do tega, da je imela katastrofalno frizuro. Nemo gledam in si ne upam niti pomežikniti z očmi, vmes pa razmišljam, ali mu je moja frizura po godu in ali ni tak uvod povsem neprimeren. Potem dobim še svojih deset minut v katerih se skušam kar najbolje predstaviti, a me vmes nenehno prekinja. Za konec mi pove, da sem ustrezna in da naj v kratkem sporočim, če me delo zanima. Zahvalim se ,in se skoraj odprtih ust, poslovim”.

Vse se strinjamo, da je potencialni šef katastrofa brez primere, brez občutka in olike, ki več kot očitno svoje frustracije sprošča na vseh, ki mu pridejo blizu. Vse smo prepričane, da ne bi sprejele te službe in bi zaupale intuiciji, ki je tokrat že skoraj dejstvo. Prijateljica je v dilemi, še vedno upa da je služba blizu idealne predstave, ki si jo je ustvarila sama. Odločitev je vsekakor njena in karkoli se bo odločila, bo za nekaj dobro. Malo se še nasmejimo na načeto temo, nato pa užijemo sonček do obisti, kavico do dna, cigarete do filtra in pogovor do zadnje besede.

Se nadaljuje… (ko se prijateljica odloči, ali službo sprejeti ali ne :))

Zanima pa me, kako je izgledal vaš najhujši razgovor za delovno mesto?

  • Share/Bookmark